Novice

Zaradi davčnih zlorab slamnata podjetja cvetijo večno

26 okt 2022

Evropska unija v uresničevanju zaveze po odprtih poslovnih registrih nazaduje, kar otežuje nadzor nad delom političnih in drugih vplivnežev. V Sloveniji nadzor dodatno omejuje netransparentnost premoženja funkcionarjev.

 

Države po svetu zaradi davčnih zlorab vsako leto izgubijo 425 milijard evrov prihodkov – Slovenija 273,8 milijona evrov

»Potrebujemo javno dostopne registre podjetij,« je letos v prvem intervjuju od objave panamskih dokumentov javno opozoril anonimni vir, ki je z novinarji Süddeutsche Zeitunga leta 2015 delil 11,5 milijona dokumentov panamske odvetniške družbe Mossack Fonseca. Zahteval je takojšnje odprtje registrov: »Če slišite odpor, je to glas politika, ki ga je treba zamenjati.«

Zaradi panamskih dokumentov sta morala odstopiti vsaj dva svetovna voditelja, o razkritjih je izšlo več knjig in dokumentarnih filmov. Panamskim dokumentom so sledila nova globalna razkritja: Rajski dokumenti, FinCEN Files, Pandorini dokumenti. Toda zahteve novinarskih in nevladnih organizacij po odprtju poslovnih registrov ostaja neuresničena. Še več, EU razmišlja celo o zmanjšanju že obstoječe odprtosti registrov.

Jurisdikcije, ki omogočajo tajno lastništvo podjetij, javnost že zaradi pogovornega imena davčne oaze največkrat povezuje z izogibanjem davkom – pa naj gre za globalne multinacionalke, ki z zapletenimi korporativnimi strukturami davčno osnovo zbijejo blizu ničli, ali za lokalne tajkune, ki svoj dolg do družbe, ki jih je izobrazila in bo zanje skrbela v starosti »optimizirajo« prek Cipra ali Luksemburga.

Davčne izgube zaradi kreativnih lastniških struktur in računovodstva so vse prej kot zanemarljive. Po lanski oceni Mreže za davčno pravičnost države po svetu zaradi davčnih zlorab vsako leto izgubijo 425 milijard evrov prihodkov – Slovenija 273,8 milijona evrov. Z davčno izgubo, ki jo pridela Slovenija, bi lahko cepili 18 milijonov ljudi.

Toda davčne oaze ne omogočajo le davčnih zlorab. Anonimnost lastništva omogoča izogibanje vsem vrstam odgovornosti, naj bodo do delavcev, potrošnikov, upnikov ali naravnega okolja. Prek slamnatih podjetij se prodajajo čudežna zdravila in kozmetika, pretaka se premoženje izčrpanih podjetij. Ko na vrata potrkajo upniki, inšpekcija ali davkarija, se slamnata podjetja z drugega konca sveta preprosto prenehajo odzivati. 

Čigava je megajahta?

Zahteve po transparentnosti lastništva podjetij so se zaostrile po ruskem napadu na Ukrajino februarja letos. Italijanski preiskovalci so denimo potrebovali dva meseca, da so razvozlali lastništvo 140-metrske jahte Scheherazade, ki je bila ob začetku vojne v popravilu v ladjedelnici v Carrari na toskanski obali. Formalno je bila v lasti podjetja z Marshallovih otokov, nekateri zahodni mediji pa so jo povezovali z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Na koncu se je izkazalo, da je njen lastnik ruski oligarh Eduard Hudajnatov.

Jahte so le najvidnejši simbol premoženja ruske in drugih elit. »Ključni so slamnata podjetja in skrbniški skladi,« je v intervjuju opozoril žvižgač, ki je bil vir panamskih dokumentov. Mnoga od teh slamnatih podjetij so registrirana v jurisdikcijah, ki so pod nadzorom zahodnih držav, denimo v ameriški zvezni državi Delaware ali na Cipru, državi članici EU.

»ZDA bi lahko na primer izvedle racijo v ameriških pisarnah nekaterih agentov, ki ustanavljajo slamnata podjetja, in tako dale vedeti, da te dejavnosti niso več sprejemljive. To bi zlahka storile,« je opozoril žvižgač, »vendar za zdaj niso«.

Premoč ozkih interesov

Precej manj radikalne zahteve je marca letos na Evropsko komisijo, parlament in države članice naslovilo 130 vodilnih organizacij na področju transparentnosti, novinarstva in boja proti korupciji. Zahtevali so za javnost brezplačen in neoviran dostop do poslovnih registrov in registrov dejanskih lastnikov v državah članicah, kar bi novinarjem, civilni družbi in gospodarskim subjektom omogočilo identifikacijo podjetij, ki so tako ali drugače povezana z ožjim krogom ruske oblasti. 

Toda zaenkrat so prevladali ozki interesi finančne industrije v državah, katerih poslovni model temelji na tem, da investitorjem ne zastavljajo preveč podrobnih vprašanj. Zdi se celo, da Evropska unija v transparentnosti nazaduje. 

Države članice so se namreč leta 2019 z direktivo o odprtih podatkih zavezale, da bodo javnosti omogočile neoviran dostop do podatkov iz poslovnih registrov, vključno s podatki o lastnikih podjetij. Podatki bi morali biti na voljo brezplačno in v strojno berljivi obliki. 

Toda maja letos je komisija v javno razpravo posredovala predlog izvedbenega akta, s katerim bi prekršila lastno zavezo. Predlagala je, da bi morali biti brezplačno dostopni le osnovni podatki o podjetjih, ne pa tudi podatki o imenih lastnikov, dejanskih lastnikov in zakonitih zastopnikov. 

»Ustvarja okolje, v katerem cvetijo slamnata podjetja, kar omogoča korupcijo in pranje denarja,« so predlog komentirali pri španski nevladni organizaciji Access Info Europe, ki je v Evropi vodilna na področju zagovorništva o javnem dostopu do podatkov.

Premoženje politikov ostaja skrito

Tudi v Sloveniji nam kršenje lastnih pravil transparentnosti ni tuje. Po zakonu iz leta 2011 morajo politični funkcionarji komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) sporočati svoje premoženjsko stanje, komisija pa bi morala javno objavljati podatke o spremembah premoženja v času trajanja mandata. 

Toda več kot deset let po sprejemu zakona ti podatki niso bili javni. Šele sprememba zakona, ki je KPK izrecno naložila objavo podatkov najkasneje do novembra 2021, je omogočila, da je – z nekajmesečno zamudo – podatke vendarle objavila februarja letos. Objavljeni so tako, da javnosti ne omogočajo vpogled le na papirju. Če funkcionar vzame posojilo, v registru KPK piše samo, da je “pridobil denarna sredstva”. Podatka o vrednosti ni.

V transparentnosti premoženja in s tem povezanih nasprotij interesov političnih odločevalcev Slovenija še vedno zaostaja za številnimi evropskimi državami. Na sosednjem Hrvaškem so denimo javno dostopni vsi podatki iz letnih premoženjskih kartic funkcionarjev, v podrobni in strojno berljivi obliki. Dostopni so do konca mandata.

V Sloveniji so objavljeni le podatki o spremembah premoženja v času trajanja mandata. Javnost tako ne more izvedeti, da ima politični funkcionar podjetje v davčni oazi, četudi bi o tem ob nastopu funkcije poročal komisiji za preprečevanje korupcije. 

 

Matej Zwitter, novinar OŠTRO, Center za preiskovalno novinarstvo

www.ostro.si